Upanje ni želja

Upanje se pogosto sliši kot nekaj mehkega, skoraj romantičnega. Kot želja, da bi bilo bolje. Psihologija ga razume drugače: kot zelo praktičen način razmišljanja, ki nam pomaga vztrajati in se jasno odločati prav takrat, ko so razmere zahtevne.

Psiholog Charles R. Snyder je upanje raziskoval zelo konkretno in ugotovil, da je sestavljeno iz treh delov. Prvi del je cilj, ki ni nujno velik, saj so pogosto najbolj učinkoviti prav majhni, vsakdanji cilji. Drugi del je volja, notranji občutek, da zmoremo in da lahko nekaj premaknemo. Tretji del so poti, torej sposobnost, da ob oviri poiščemo drugo: tako ne bo šlo, kako pa drugače?

Upanje nastane, ko sta volja in pot prisotni hkrati. Če imamo voljo, poti pa ne vidimo, obupamo. Če imamo ideje, nimamo pa energije ali občutka, da zmoremo, se ne premaknemo. Ko imamo oboje, nastane tisto trdoživo, praktično upanje, ki nam v težkih dneh omogoča mirnejše odločitve in več zbranosti.

Optimizem je s tem tesno povezan, a tudi on ni slepa vera, da bo vse dobro. Je realistična naravnanost: prepričanje, da so izzivi rešljivi in da se splača poskusiti. Optimizem težav ne zmanjša. Poveča pa našo sposobnost, da se z njimi spoprimemo.

Najpomembnejša ugotovitev je morda ta, da upanje ni osebnostna lastnost, ki jo nekdo ima ali pa ne. Je stanje, ki ga je mogoče krepiti. Ne s prepričevanjem samega sebe, da je vse v redu, ampak z majhnimi cilji, z izkušnjo, da nekaj zmoremo, in z navado, da ob zaprtih vratih poiščemo druga.

To vpliva ne le na delo, ampak tudi na to, kako končamo dan in s čim gremo domov.

Če vas zanima izvedba za vaš kolektiv, mi pišite.