Tretjino dneva z ljudmi, ki si jih nismo izbrali

Prijatelje si izberemo. Partnerja praviloma tudi. Sodelavcev pa ne. Z njimi preživimo tretjino dneva, delimo pisarno, vozilo ali izmeno in rešujemo skupne naloge, čeprav se o marsičem ne strinjamo. Kdor ima rad red, sedi ob nekom, ki najbolje dela v kaosu. Kdor se odloča hitro, čaka na nekoga, ki mora vse še enkrat preveriti.

Ni presenetljivo, da večina napetosti v službi ne nastane zaradi dela. Stroj, ki odpove, se popravi. Ko pa se ljudje skregajo, si zamerijo ali nehajo sodelovati, je škoda večja in traja dlje.

Pri svojem delu izhajam iz preproste misli: ljudje se ne vedemo različno zato, ker bi hoteli nagajati, ampak zato, ker smo različni. Imamo različen temperament, različne izkušnje in različne pritiske, ki jih nosimo s seboj v službo in o katerih drugi večinoma ne vedo ničesar. Ko to razumemo, se marsikatera sodba zrahlja sama od sebe. Ne zato, ker bi nam kdo naročil, naj bomo strpnejši, ampak zato, ker drugega vidimo bolj celostno.

Razumevanje pa ni isto kot sprejemanje vsega. Različnost sprejemamo. Nespoštljivosti ne. Žaljenje, poniževanje in ponavljajoče se prestopanje meja niso osebnostni slog, ki bi ga bilo treba prenašati v imenu raznolikosti. Tam potrebujemo jasne besede in organizacijo, ki jih podpre.

Med tema dvema poloma, med radovednostjo do različnosti in jasnostjo do nesprejemljivega, poteka večina mojih delavnic. Ukvarjamo se s tem, kar je skupno vsem, ne glede na položaj: kako si razlagamo vedenje drugih, zakaj nas nekatere stvari tako hitro vržejo iz tira, na kaj imamo vpliv in kako povemo, kaj nam ne ustreza, ne da bi situacijo zaostrili.

V zapisih, ki sledijo, odpiram nekaj teh vprašanj. Ne ponujajo receptov. Ponujajo drugačen pogled, ki ga je vredno preizkusiti na ljudeh, s katerimi delamo, in tudi na sebi.

Če vas zanima izvedba za vaš kolektiv, mi pišite.