← Vsi zapisi

Motivacija, smisel in povezanost v kolektivu

Predalčki, ki prihranijo energijo

Zakaj so stereotipi tako prepričljivi in zakaj nas kljub temu zavedejo.

»Mladi niso odgovorni.« »Starejši ne obvladajo tehnologije.« »V pisarni imajo lažje delo kot mi na terenu.« »Vodstvo ne pozna realnosti.« Marsikateri od teh stavkov se sliši v skoraj vsakem kolektivu. In vsak od njih nekomu dela krivico.

Stereotipi niso znak slabega človeka. So posledica tega, kako delujejo naši možgani. Predstavljajo približno dva odstotka telesne teže, porabijo pa okoli petino energije. Zato varčujejo, kjer le lahko. Namesto da bi vsakega človeka spoznavali od začetka, ga predalčkamo, torej ga uvrstimo v že znan predalček, in se opremo na izkušnje, vrednote in naučena pravila. Večinoma nam to prihrani čas. Včasih pa sistematično zgreši.

Stereotipi so tako prepričljivi, ker pogosto izhajajo iz resničnih vzorcev. Prav zato jih je težko opaziti. A tudi kadar vzorec do neke mere drži za skupino, ne pove skoraj ničesar o človeku pred nami. Uniforma pove več o nalogi kot o znanju. Tetovaža pove več o okusu kot o zanesljivosti. Obleka pove več o tem, kako nekdo skrbi zase, kot o njegovem položaju.

Kako se to sliši z druge strani, najlaže začutimo, ko se zgodi nam. Skoraj vsak je o svojem delu, starosti, spolu ali položaju že slišal stavek, ki ga je postavil v predalček, v katerega ne sodi. Tisti občutek je dober opomnik.

Stereotipov ne moremo izbrisati, ker so del tega, kako mislimo. Lahko pa jih opazimo. Ko se ujamemo pri hitri sodbi, se lahko ustavimo in poiščemo drugo razlago, ki je pogosto bolj pravična in tudi bolj točna. Ta premor nas ne stane skoraj nič. Za odnose v kolektivu pa pomeni veliko.

Tema je del delavnice Ne sodimo prehitro: stereotipi in predsodki v delovnem okolju →

Če vas zanima izvedba za vaš kolektiv, mi pišite.

Kontakt →
Vprašajte Neurovirtu