Kaj s tem prispevam?

Večina od nas svoje delo dobro pozna. Vemo, kaj je treba opraviti, kako potekajo postopki in kaj se zgodi, ko kaj ne deluje. Sčasoma pa nekaj zbledi: občutek širše slike. Delo postane niz opravil, ki jih odkljukamo.

To ni znak, da delamo kaj narobe. Je povsem človeško. Rutina postopoma prekrije razlog, zaradi katerega smo nekoč začeli. Na terenu se to vidi v enakih trasah in enakih klicih, v pisarni v obrazcih, tabelah in elektronskih sporočilih.

Psihiater Viktor Frankl je po izkušnji koncentracijskih taborišč zapisal, da človeka najmočneje žene potreba po smislu, ne po užitku ali moči. Smisla po njegovem ne najdemo v idealnih okoliščinah, ampak ga ustvarimo s svojim odnosom, tudi v zahtevnih in enoličnih razmerah.

Raziskovalka Amy Wrzesniewski je s sodelavci pokazala, da ljudje delo doživljamo na tri načine: kot službo, ki je sredstvo za preživetje, kot kariero, ki prinaša status in napredek, ali kot poslanstvo, torej prispevek k nečemu večjemu. Poslanstvo pri tem ni rezervirano za poklice, ki spreminjajo svet. Kdor čisti ulice, lahko svoje delo razume kot skrb za zdravje ljudi v kraju. Kdor ureja dokumentacijo, kot podporo sistemu, ki drugim olajša življenje.

Smisel se torej ne skriva toliko v tem, kaj delamo, kot v tem, kako razumemo svoj prispevek. Vprašanje »kaj moram danes še narediti?« in vprašanje »kaj s tem prispevam?« opisujeta isti dan. Doživljamo pa ga povsem drugače.

To ne pomeni, da bi moral vsak v vsaki nalogi čutiti navdih. Pomeni le, da je smisel praktičen psihološki vir, podoben kondiciji. Krepi odpornost, daje energijo in hrani motivacijo, ki ne prihaja od plače ali zunanjih pritiskov, ampak od občutka, da to, kar delamo, šteje.

Če vas zanima izvedba za vaš kolektiv, mi pišite.