Hvala, ker si

Vsi poznamo občutek, ko nekdo opazi, da se trudimo. Ne zaradi plače, ampak zato, ker nam je mar. In vsi poznamo tudi občutek, ko naše delo dan za dnem ostaja neopaženo.

Stephen Covey je odnose primerjal z bančnim računom. Vsaka prijazna beseda, zahvala ali drobna pomoč je vplačilo. Kdor ima pri sodelavcu pozitivno stanje, mu bo ta ostro besedo v gneči oprostil. Kjer pozitivnega stanja ni, ista beseda sproži spor. Vplačila so majhna in vsakdanja, ne velike geste.

Priznanje ni razkošje tudi zato, ker se dotakne osnovnih psiholoških potreb. Po teoriji samodoločanja ljudje potrebujemo občutek kompetentnosti, avtonomije in povezanosti. Pohvala nagovori dve od njih hkrati: vidijo, da znam, in vidijo, da sem del ekipe.

A vsaka pohvala ne deluje enako. »Dobro delaš« je prijazno, a tako splošno, da ne pove skoraj ničesar. »Ti si naš najboljši« lahko zveni tekmovalno. Pohvala, ki nekaj pomeni, je konkretna in usmerjena v vedenje: »Opazil sem, da si ta teden trikrat pomagal novim sodelavcem. To gradi zaupanje v ekipi.« In deluje le, dokler je iskrena. Ko postane orodje za motiviranje, ljudje to začutijo in pohvala izgubi vrednost.

Zakaj je potem ne izrečemo pogosteje? V okoljih z izrazito hierarhijo se priznanje hitro zdi nepotrebno ali celo neprimerno. Nekateri se bojijo, da bodo izpadli pretirani ali neiskreni. Drugi preprosto menijo, da je dobro opravljeno delo samoumevno.

Priznanje ne stane nič, njegova vrednost pa je velika. Ne gre za komplimente. Gre za to, da drug drugemu sporočimo: vidim te, tvoje delo šteje.

Če vas zanima izvedba za vaš kolektiv, mi pišite.