Biti zraven ni isto kot pripadati

Potreba po pripadnosti je ena najstarejših, kar jih imamo. V pradavnini je članstvo v skupini pomenilo preživetje, izključitev pa nevarnost. Zato nas zavrnitev še danes zaboli bolj, kot bi po zdravi pameti pričakovali, in nas drobna gesta sprejetosti razveseli bolj, kot je videti od zunaj.

Raziskovalka Brené Brown pri tem loči dve stvari, ki ju pogosto zamenjujemo. Prilagajanje pomeni, da presodimo, kaj skupina od nas pričakuje, in postanemo to, da bi nas sprejela. Pripadnost pa pomeni, da smo sprejeti takšni, kot smo, in da nam za to ni treba postati nekdo drug. Človek je lahko v ekipi leta in se ves čas prilagaja, pa ne pripada.

Za kolektiv je to razlikovanje pomembnejše, kot se zdi. Ekipa, v kateri pripadnost pomeni, da smo vsi enaki, je krhka, ker vsaka različnost postane grožnja. Ekipa, v kateri smo lahko različni in še vedno svoji, zdrži več. V njej je mogoče reči »tega ne vem«, »mislim drugače« ali »zmotil sem se«, ne da bi se bali, da bomo zato ostali zunaj. Temu pravimo psihološka varnost in raziskave jo vedno znova kažejo kot enega najpomembnejših dejavnikov uspešnih ekip.

Pripadnost se ne gradi z velikimi dogodki. Gradi se z drobnimi znaki, ki jih pogosto niti ne opazimo: da nekoga pozorno poslušamo, da nekdo opazi, da nas ni bilo, da je prispevek omenjen z imenom. Vsak od teh znakov sporoča isto: tukaj si in to šteje.

Zato pripadnost ni le stvar vodstva ali kadrovske službe. Soustvarjamo jo vsi, vsak dan, tudi s tem, kako sprejmemo sodelavca, ki se od nas razlikuje.

Če vas zanima izvedba za vaš kolektiv, mi pišite.