Orhideja in regrat

Isti hrup, ista izmena, ista neprijetna stranka. Eden je zaradi nje izčrpan pol dneva, drugi nanjo pozabi po nekaj minutah. Prvi se ob drugem hitro počuti preveč občutljiv. Drugi prvega hitro vidi kot nekoga, ki dela iz muhe slona.

Psihologija za to razliko ponuja lepo prispodobo. Nekateri ljudje so kot regrat: uspevajo skoraj povsod, v dobrih in slabih razmerah podobno. Drugi so bolj kot orhideja: v neugodnem okolju trpijo bolj, v podpornem pa zacvetijo bolj kot kdorkoli drug.

Ključna misel te prispodobe je, da bolj odziven živčni sistem ni šibkejši. Je bolj odziven v obe smeri. Človek, ki ga kritika bolj zadene, pogosto tudi prej opazi, kaj se v ekipi dogaja, kdo je utrujen in kje se nabira napetost. Ista lastnost, ki ga v slabem dnevu stane več, mu v dobrem dnevu da več.

Pri tem je treba biti previden z oznakami. Govoriti o »visoko občutljivih ljudeh« kot o posebni skupini je zapeljivo, a oznaka hitro postane identiteta in nato izgovor. Ni diagnoza in ni podlaga za posebne zahteve. Natančneje je reči, da smo vsi nekje na razponu, eni bolj, drugi manj občutljivi.

Kar iz tega sledi, ni poziv k posebni obravnavi. Je razlaga, zakaj nekdo potrebuje več časa, da se umiri, in zakaj je pametno, da si ga vzame pravočasno. In zakaj je sodba »pretirava« pogosto le znak, da gledamo s svojega mesta na razponu.

Za kolektiv je sporočilo še širše. Dobro vzdušje ni razvada. V napetosti se pozornost zoži, v sproščenosti se razširi, in prav tam je več potrpljenja za različnost in več prostora za dobro delo. Okolje, v katerem orhideje cvetijo, regratu ne škodi.

Če vas zanima izvedba za vaš kolektiv, mi pišite.