Telo na plaži, glava na sestanku

Ležite na plaži. Telo počiva, glava pa še vedno rešuje ponedeljkov sestanek. Niste sami in nič ni narobe z vami. Vaši sistemi delujejo natanko tako, kot so zasnovani.

Živčni sistem ima nekaj podobnega plinu in zavori. Simpatično živčevje nas ob izzivu mobilizira: srce bije hitreje, pozornost se izostri. To je rešilno, kadar je treba ukrepati. Parasimpatično živčevje je zavora, ki telo vrne v mir in okrevanje. Težava ni v plinu. Težava nastane, ko plin ostane pritisnjen tudi takrat, ko izziva ni več, dan za dnem in brez časa za okrevanje.

Glava ima pri tem svoje razloge. Nedokončane naloge ostanejo odprte in se vračajo v misli ob najmanj primernih trenutkih. Dokler naloga ni končana ali vsaj zapisana in umeščena v načrt, jo nekje v ozadju še naprej nosimo s seboj. Vztrajnost, ki nam pomaga dokončati začeto, nas zvečer vleče nazaj v službo.

Za marsikoga je presenečenje tudi to, da brskanje po telefonu ni počitek. Zdi se kot odmor, v resnici pa pozornost še naprej porablja, namesto da bi jo obnavljalo.

Pri tem je vredno vedeti, da telo pogosto pride prvo. Nenaspanost, lakota ali stres ustvarijo neprijeten občutek, ki mu misel šele nato pripiše razlago. Zato smo do sebe v slabem trenutku lahko prizanesljivi: nismo moralno spodleteli, prva domina je bilo utrujeno telo. A v kakšno stanje pripeljemo svoje telo, je v veliki meri naša odločitev. Spanec, gibanje in meje do dela niso naključja. Prizanesljivost velja za trenutek, odgovornost za vzorec, ki ga gradimo.

Dobra novica je, da se je odklopa mogoče naučiti. Ne gre za to, kam gremo na dopust, ampak ali se živčevje zares preklopi iz napetosti v mir. Na dopustu in v povsem običajnem torku zvečer.

Če vas zanima izvedba za vaš kolektiv, mi pišite.