Največ energije zapravimo tam, kjer nimamo vpliva

Še preden pridemo v službo, smo v mislih pogosto rešili že nekaj problemov, ki formalno niso naši. Kaj bo rekel direktor. Zakaj sodelavka spet ni poklicala stranke. Kako bodo spremenili urnik. Ko se dan zares začne, smo že utrujeni.

Stoik Epiktet je pred skoraj dva tisoč leti svet razdelil na dvoje: na tisto, kar je v naši moči, torej naše sodbe, odločitve in odzive, ter na tisto, kar ni, torej ravnanje drugih, ugled in okoliščine. Trpljenje po njegovem nastane, ko od druge skupine pričakujemo, da se bo ravnala po naši volji. Sodobna psihologija isto razlikovanje raziskuje pod imenom mesto nadzora in ugotavlja, da ljudje, ki izide povezujejo z lastnim ravnanjem, praviloma doživljajo manj stresa.

V vsakdanu to pomeni nekaj preprostega. Vedenja drugega človeka ne moremo nadzorovati. Lahko pa nadzorujemo svoj odziv, svoje meje in način, kako se pogovarjamo. Največ energije zapravimo tam, kjer je vpliva najmanj: v premlevanju o tem, kaj bi moral kdo drug narediti drugače.

Tu pa je treba biti pošten, ker se ta misel zlahka sprevrže v očitek. »Vse je v tvojih rokah« ni res. Ena najbolj znanih ugotovitev o stresu pri delu pravi, da največjo obremenitev povzroča kombinacija visokih zahtev in majhnega nadzora nad delom. To ni osebnostna šibkost, ampak lastnost delovnega mesta, in zanjo je odgovorna organizacija, ne posameznik z boljšo samokontrolo.

Zato na delavnicah ne govorim o tem, da bi se morali ljudje bolje obvladovati. Govorim o realnem razlikovanju. Kaj je v moji kontroli. Na kaj lahko vplivam, čeprav tega ne nadzorujem. In kaj je zunaj mene, da lahko nehamo porabljati moč za to, česar ne bomo spremenili.

Pri vodjih je past pogosto obrnjena: prepričanje, da morajo imeti vpliv na vse, kar se v ekipi dogaja. Tudi to izčrpava, le na drugačen način.

Če vas zanima izvedba za vaš kolektiv, mi pišite.