Možgani, ki radi pišejo scenarije

Na hodniku srečate nadrejenega in ga prosite za kratek sestanek. Na hitro odgovori, da nima časa. Do konca dneva ste v mislih odigrali že celoten scenarij: ne ceni vašega dela, nekaj se pripravlja, najbrž ste naslednji na seznamu. Naslednji dan izveste, da je zamujal na sestanek pri direktorju.

Temu pravimo katastrofiziranje. Je ena od miselnih napak, ki jih bolj ali manj zavedno delamo vsi. Druge so na primer črno-belo razmišljanje, ko je vse popolno ali pa vse zanič, prerokovanje, ko že vnaprej vemo, da nekaj ne bo dobro, in branje misli, ko vemo, kaj si drugi mislijo o nas.

Ob vseh je dobro vedeti eno: ne gre za okvaro. Naši možgani so izjemno ustvarjalni pri razlaganju sveta, ker morajo biti hitri. Misli, ki se sprožijo ob dogodku, nastanejo same od sebe, so kratke in se jih komaj zavedamo. Vedno pa so skladne z globljimi prepričanji o sebi in svetu, ki smo jih pridobili z vzgojo in izkušnjami. Teh prepričanj navadno ne preverjamo. Vedemo se tako, da jih vedno znova potrjujemo.

Mehanizem, ki nam večinoma koristi, nas torej v nekaterih okoliščinah sistematično zavede. To je logika, ki se vleče skozi vse moje delo: v človeku ni pokvarjenih delov, so le dobri sistemi ob nepravem času ali v napačni meri.

Dobra novica je, da teh misli ni treba na silo nadomeščati s pozitivnimi. Dovolj je, da jih opazimo in se vprašamo, ali pomen, ki ga pripisujemo dogodku, ni morda preveč skrajen. Ali me lahko en sam dogodek res opredeli kot osebo? Katere razlage še obstajajo?

Ko to storimo, se spremeni več kot ena misel. Počutimo se namreč tako, kot razmišljamo, in odzivamo se na to, kar si mislimo, ne na to, kar se je zgodilo. Življenje ni test, v katerem moramo vedno imeti prav. Je eksperiment, miselne napake pa so v njem zelo zanimiv material za opazovanje, včasih tudi prav zabaven.

Če vas zanima izvedba za vaš kolektiv, mi pišite.