Kje se konča različnost

Ko govorimo o razumevanju drugih, pogosto poudarimo, da se ljudje vedemo različno, ker smo različni, in da za osornim odgovorom pogosto stoji utrujenost in ne zloba. Prav zato moramo pogledati tudi drugo stran: razumevanje ni isto kot sprejemanje vsega.

Različnost je, ko nekdo govori glasneje, se odloča hitreje, potrebuje več časa ali ima drugačen smisel za humor. Nespoštljivost je, ko nekdo žali, ponižuje pred drugimi, grozi ali vedno znova prestopa meje, na katere je bil že opozorjen. Prvo sprejemamo. Drugega ne. In to ni vprašanje temperamenta, ampak ravnanja.

Meja je v bistvu preprost stavek: to vedenje zame ni sprejemljivo. Izreči ga je težko, ker se v napetem trenutku navadno zgodi eno od dvojega. Ali izbruhnemo in s tem sami postanemo del problema ali se umaknemo in molčimo, dokler se ne nabere preveč. Tretja pot je mirna, konkretna in brez napada. Ne »ti si nesramen«, ampak »ko mi to rečeš pred drugimi, to doživim kot ponižujoče, zato prosim, da mi pripombe poveš drugače«. Prvi stavek označi osebo, drugi opiše vedenje in to, kar potrebujemo.

Pomaga tudi vedeti, da težkih pogovorov ne rešujemo, ko so čustva na višku. Kadar je jeza premočna, je stavek »zdaj ni pravi trenutek, pogovoriva se kasneje« povsem zrela odločitev in ne umik.

Včasih niti to ne zadošča. Nekdo povratne informacije ne sprejme in postane še bolj obramben. Takrat vključitev vodje ni tožarjenje, ampak zaščita delovnega okolja. Meje v kolektivu ne more nositi vsak posameznik sam. Organizacija mora vedeti, kdo je pravi naslov, ko spoštljiv pogovor ne pomaga več, in to morajo vedeti tudi zaposleni.

Radovednost do različnosti in jasnost do nesprejemljivega se ne izključujeta. Šele skupaj ustvarita okolje, v katerem je mogoče dobro sodelovati z ljudmi, ki si jih nismo izbrali.

Če vas zanima izvedba za vaš kolektiv, mi pišite.