Nihče si svojega izhodišča ni izbral

V skupni pisarni je enemu hrup le ozadje, drugega zmoti pri vsaki misli. Nobeden se ne pretvarja. Njun živčni sistem se na isti dražljaj preprosto odziva različno.

Temu izhodišču pravimo temperament. Z nami je že ob rojstvu in ni stvar vzgoje ali dobre volje. Psiholog Jerome Kagan je pokazal, da se razlike vidijo že pri štirih mesecih. Ko so dojenčkom predvajali nepričakovan zvok, so nekateri burno zamahovali in jokali, drugi so ostali mirni. Te razlike so do neke mere napovedale, kako zadržani ali pogumni bodo isti otroci pozneje.

Enako pomembna je druga polovica te zgodbe. Približno štirideset odstotkov otrok ni sodilo ne v eno ne v drugo skupino, napovedi pa so bile le zmerne. Predispozicija ni usoda.

Osebnost namreč ni isto kot temperament. Temperament je začetek, osebnost pa se gradi: v družini, v šoli, v prijateljstvih, pri prvem šefu, v uspehih in porazih. Je relativno trajna, zabetonirana pa ni. Najbolj se spreminja do približno tridesetega leta, potem počasneje, nikoli pa se povsem ne ustavi.

Iz tega sledita dve misli, ki na prvi pogled vlečeta vsaka na svojo stran. Prva je, da si nihče svojega izhodišča ni izbral. Sodelavec, ki v napetosti stopi naprej, in sodelavka, ki se umakne, sta začela z različnimi kartami. Druga je, da temperament pojasni izhodišče, ne opravičuje pa ravnanja. Vedenje je izbira, ne diagnoza. Stavek »jaz sem pač tak« pojasni, zakaj mi je nekaj težko, ne pa tudi, zakaj tega ne bi poskusil.

Med obema mislima je prostor, ki me pri delu najbolj zanima. V njem se lahko zgodi, da sebe sprejmemo brez obsojanja in prav zato na sebi lažje delamo. Da drugega ne vidimo več kot oviro, ampak kot človeka z drugačnimi kartami. In da razlike v ekipi niso več vir trenja, ampak vir moči: nekdo stvari premakne, ko je treba, drugi ostane miren, ko gorijo roki, tretji opazi napako, preden postane strošek.

Če vas zanima izvedba za vaš kolektiv, mi pišite.