Najprej pregorijo najbolj pridni

O izgorelosti se danes veliko govori, zato se je okoli nje nabralo tudi precej zmot. Najpogostejša je, da se zgodi nenadoma. Ne zgodi se. Izgorelost je končna točka dolgotrajnega procesa, v katerem kronični stres počasi izčrpa energijske rezerve, dokler se človek ne zmore več truditi.

Druga zmota je, da izgori vsak, ki veliko dela. Tudi to ne drži. Iz delovne utrujenosti lahko izstopimo s počitkom. Pri izgorelosti počitek ne zadošča več.

Kdo je torej najbolj ranljiv? Paradoksalno pogosto prav tisti, ki jih ima vsak vodja najraje. Zavzeti, odgovorni in prizadevni ljudje z visokimi pričakovanji do sebe, ki težko rečejo ne in dela ne prerazporedijo. Pogosto se čutijo vredne toliko, kolikor potrditev dobijo za svoje delo. Ker se bojijo razočarati sebe ali druge, se trudijo še bolj. In ker so tako zanesljivi, jim je najlaže naložiti še eno nalogo.

Zato izgorelost ni le problem posameznika. Pogosto je tudi posledica slabe organizacije dela, pomanjkanja podpore ali delovne kulture, v kateri preobremenjenosti nihče ne opazi, dokler ni prepozno. Hkrati ni le problem delovnega okolja. Izgorevajo lahko tudi ljudje, ki skrbijo za majhne otroke ali ostarele starše. Vzrokov je navadno več in se med seboj prepletajo.

Hitre rešitve pri tem ne delujejo. Dihalna vaja pomaga pred zahtevnim sestankom, ne odpravi pa stresa, ki traja mesece. Tega je treba nasloviti pri koreninah: v obsegu dela, v odnosih in tudi v tem, na čem posameznik gradi občutek lastne vrednosti.

Izgorelost je mogoče preprečiti in iz nje je mogoče okrevati, a pot nazaj je dolga in pogosto zahteva strokovno pomoč. Zato je najbolj dragocen trenutek tisti, ko opozorilne znake prepoznamo pravočasno, pri sebi ali pri sodelavcu.

Če vas zanima izvedba za vaš kolektiv, mi pišite.