Ko zamudim jaz in ko zamudi sodelavec

Ko zamudim jaz, je bila gneča na obvoznici. Ko zamudi sodelavec, je pač tak, nikoli ne pride pravočasno. Ko osorno odgovorim jaz, sem imela naporen dan. Ko osorno odgovori on, je nesramen.

Psihologija temu pravi temeljna atribucijska napaka. Vedenje drugih pripisujemo njihovemu značaju, svoje pa okoliščinam. Na lastne okoliščine imamo pogled od znotraj: vemo za neprespano noč, za skrb doma, za tri stvari, ki so se zjutraj zalomile. Pri drugih vidimo samo rezultat.

Ko na delavnici oba stolpca pokažem drugega ob drugem, se ljudje navadno začnejo smejati, še preden karkoli rečem. Prepoznajo se. In prav to je bistvo: tega ne delajo drugi, to delamo vsi, tudi jaz. Ko pojav prepoznamo pri sebi, se sodba zrahlja sama od sebe, brez pridiganja.

Pri tem je koristno opaziti razliko med dvema vprašanjema, ki zvenita podobno, delujeta pa povsem različno. Prvo je »kaj je narobe z njim?«. V njem je sodba že vsebovana, zato pogovor zapre. Drugo je »zakaj se ta človek vede tako, kot se vede?«. To vzbudi radovednost in skoraj vedno se pokaže razlog, ki ga prej nismo videli: drugačna izkušnja, drugačen pritisk, drugačen način dela.

To ne pomeni, da je treba vse razumeti in vse sprejeti. Pomeni le, da je dobro vedeti, kdaj sodimo, preden vemo. In da je isto vprašanje vredno obrniti tudi nase.

Če vas zanima izvedba za vaš kolektiv, mi pišite.