»Si že poslal?«

Dve besedi. Izgovorjeni nevtralno sta vprašanje. Izgovorjeni z rahlim poudarkom na »že« sta očitek. Besedilo je enako, sporočilo povsem drugo.

Paul Watzlawick in sodelavci so že leta 1967 zapisali, da ima vsaka komunikacija dve ravni: vsebinsko in odnosno. Vsebina pove, kaj. Odnos, ki ga preberemo iz tona, pogleda in trenutka, pove, kako me drugi vidi. Zato se ljudje pogosto prepirajo o vsebini, v resnici pa se odzivajo na odnos, ki so ga slišali.

Med tem, kar je bilo rečeno, in našim odzivom je še en korak, ki ga skoraj nikoli ne opazimo: razlaga. Na dogodek se ne odzovemo neposredno, ampak na to, kar si o njem mislimo. Nekdo ob koncu dolge izmene reče »spet moramo mi vse delat«. Iz njega govori utrujenost. Druga ekipa pa stavek sliši kot »vi pa ne delate nič«. Nihče ni hotel nikogar ponižati, a naslednji teden si ekipi pomagata malo manj.

Prva razlaga ni nujno prava, je pa najhitrejša. Prihaja iz izkušenj, ki jih vsak prinese s seboj: kdor je bil v preteklosti pogosto kritiziran, v nevtralnem vprašanju hitreje sliši kritiko.

Tudi navodila se izgubijo na poti. Vodja reče »poskrbite za sejno sobo pred sestankom«. Eden razume pospravljanje, drugi preverjanje tehnike, tretji misli, da je to naloga nekoga drugega. Nihče ni bil površen. Informacija se je izgubila nekje med tem, kar je bilo mišljeno, rečeno, slišano in razumljeno.

Zato kratek povzetek, na primer »da se razumeva: tehnika in pospravljanje do desetih?«, ni znak nezaupanja, ampak strokovnosti. In zato je vredno, preden se odzovemo na ton, preveriti, ali smo ga res slišali prav.

Če vas zanima izvedba za vaš kolektiv, mi pišite.