Vsa čustva nekaj sporočajo

Beseda emocija izhaja iz latinskega glagola, ki pomeni gibati se. V vsakem čustvu je torej že vsebovana težnja k dejanju. Jeza nas pripravi na obrambo, strah na umik, žalost na ustavitev, veselje na približevanje. Čustva so se razvila, ker so nam pomagala preživeti.

Zato ni dobrih in slabih čustev, čeprav nekatera doživljamo kot prijetna, druga kot neprijetna. Vsa nekaj sporočajo: kaj nam je pomembno, kje je bila prestopljena meja, kaj pogrešamo. Težava ni v jezi. Težava je v tem, kaj z njo naredimo.

Pri tem nam možgani ne olajšajo dela. Del možganov, ki ocenjuje nevarnost, sproži odziv hitro, včasih še preden se situacije sploh zavemo. Zato se zgodi, da nekaj rečemo ali naredimo in šele pozneje ugotovimo, da je za tem stala prizadetost, utrujenost ali strah.

Čustvena inteligentnost, kot jo je širši javnosti predstavil Daniel Goleman, ne pomeni, da čustva vedno obvladamo. Pomeni, da jih prepoznamo, razumemo in z njimi bolje ravnamo, pri sebi in pri drugih. Začne se z zavedanjem, torej s tem, da opazimo svoje razpoloženje in misli o njem, ne da bi se nanje takoj odzvali.

Del čustvene zrelosti je odgovornost za lasten odziv. Ko nekoga nehote prizadenemo, je iskreno opravičilo znak moči in ne šibkosti. Del zrelosti pa je tudi to, da ne prevzemamo odgovornosti za čustva drugih samo zato, da bi bili vsem všeč. Ugajanje ima svojo ceno in praviloma jo plačamo sami.

Ne gre torej za to, da bi postali ljudje brez čustev. Gre za to, da razumemo, kaj se v nas dogaja, in se na podlagi tega odločamo. Ker smo vsi le ljudje.

Če vas zanima izvedba za vaš kolektiv, mi pišite.